Polona Čehovin, nekdanja vrhunska slovenska namiznoteniška igralka, se po dveh desetletjih vrača v domače okolje. Od 1. aprila ponovno sodeluje z Namiznoteniško zvezo Slovenije, kjer je po koncu igralske kariere začela tudi svojo strokovno pot. Vmes je med drugim delovala tudi v mednarodnem okolju – pri Evropski namiznoteniški uniji (ETTU), Mednarodni zvezi (ITTF) ter organizaciji World Table Tennis, kjer je bila vodja odnosov z igralci.
Kot igralka je bila večkratna državna prvakinja, stalna članica reprezentance ter večkratna dobitnica kolajn na mladinskih evropskih prvenstvih. Povod za pogovor pa je njena nedavna izvolitev v izvršni odbor Olimpijskega komiteja Slovenije.
Kaj vam pomeni vstop v izvršni odbor Olimpijskega komiteja Slovenije in kakšno odgovornost prinaša ta funkcija?
»Izvolitev v izvršni odbor Olimpijskega komiteja Slovenije osebno razumem predvsem kot izraz zaupanja, hkrati pa se zelo jasno zavedam odgovornosti, ki jo takšna funkcija prinaša. Gre za vlogo, ki zahteva uravnoteženo, strokovno in dolgoročno usmerjeno delovanje, vedno v korist športnikov, športnih zvez – tako nacionalnih panožnih kot lokalnih –, klubov ter športne skupnosti kot celote. Zato sem izjemno hvaležna delegatom skupščine OKS za izvolitev in za priložnost, da bom lahko v prihodnjem mandatu aktivno sodelovala pri oblikovanju širšega športnega okolja v Sloveniji, ne le z vidika ene, četudi moje panoge, temveč celotnega sistema.«
Kako dobro poznate delovanje OKS od znotraj?
»Ker sem bila v preteklosti na OKS tudi zaposlena, in sicer na področju marketinga v njihovi hčerinski družbi, menim, da imam dobro osnovno razumevanje delovanja sistema. Ob tem pa me poleg vrhunskih rezultatov naših olimpijcev iskreno navdušuje napredek slovenskega športa v zadnjih letih, kar je bilo zelo jasno razvidno tudi na skupščini. Še posebej me veseli, da so načrti za prihodnost ambiciozni.«
Kako lahko vaša prisotnost v IO OKS konkretno vpliva na položaj in razvoj namiznega tenisa v Sloveniji?
»Vloga članov IO OKS ni in ne sme biti usmerjena zgolj v lastno športno panogo. Kljub temu verjamem, da lahko s svojim znanjem in izkušnjami prispevam k boljšemu razumevanju potreb namiznega tenisa v širšem slovenskem športnem prostoru in olimpijskem gibanju. Vodstvu Namiznoteniške zveze Slovenije sem zelo hvaležna za zaupanje in kandidaturo. Čeprav je izvolitev osebna, je dejstvo, da na določen način predstavljam tudi našo panogo, kar mi predstavlja dodatno čast in odgovornost.«
Se lahko to pozna tudi v praksi?
»Kot dodano vrednost vidim predvsem v povezovanju, zastopanju interesov ter prenosu dobrih praks. Posredno pa lahko to prispeva tudi k izboljšanju pogojev za razvoj športa, zlasti na področjih sistemske podpore, organizacije in dolgoročnega načrtovanja.«
Dolga leta ste delovali v mednarodnem okolju – kako bi opisali svojo vlogo pri World Table Tennis?
»Pred tem sem skoraj 16 let delovala v okviru Mednarodne namiznoteniške zveze, kjer sem bila vključena predvsem v razvojne projekte na globalni ravni, vrhunski šport, identifikacijo talentov in usposabljanje. Zadnji dve leti pa sem v okviru World Table Tennis kot vodja odnosov z igralci skrbela za vzpostavljanje in razvoj odnosa med organizacijo in igralci na globalni ravni. Moje delo je bilo zelo raznoliko – od sodelovanja pri oblikovanju pravil in sistemov, komunikacije z igralci, koordinacije projektov do razvoja storitev, kot so digitalne platforme in medicinska podpora.«
Koliko je takšna vloga zahtevna v praksi?
»Zahteva stalno usklajevanje med različnimi oddelki ter predvsem poglobljeno razumevanje potreb igralcev na najvišji ravni. Gre za zelo dinamično okolje, kjer se odločitve pogosto sprejemajo hitro, a morajo biti hkrati premišljene in dolgoročno vzdržne.«
S katerimi ključnimi izzivi ste se srečevali pri delu z igralci na najvišji ravni?
»Izzivi so večplastni, med seboj povezani in pogosto podobni ne glede na raven športa. Tekmovalni sistem in koledar imata vedno ključno vlogo, saj neposredno vplivata na obremenitve, logistiko in načrtovanje kariere igralcev. Ob tem pa so tu še pričakovanja in obveznosti do klubov, sponzorjev in medijev. Profesionalni šport danes v veliki meri deluje po poslovnih principih, zato športniki brez ustreznega podpornega okolja težko razvijejo svoj potencial do maksimuma.«
Kje vidite največje pasti sodobnega vrhunskega športa?
»Ključno je, da športnike pravočasno pripravimo na te izzive, ne le z vidika tehničnega razvoja, temveč tudi glede skrbi za zdravje, regeneracije ter dolgoročnega načrtovanja kariere in življenja po njej. Pomemben izziv ostaja tudi iskanje ravnotežja v procesu komercializacije športa, ki se je po eni strani veselimo, ker prinaša nove priložnosti in vire, po drugi pa zahteva prilagoditve na strani športnikov in celotnega sistema.«
Kako iz svoje mednarodne perspektive ocenjujete trenutno stanje slovenskega namiznega tenisa?
»Slovenski namizni tenis ima dobre temelje, tako v smislu tradicije kot posameznikov, ki dosegajo kakovostne oziroma vrhunske rezultate na mednarodni ravni. Ob tem pa moram iskreno povedati, da se trenutno ponovno navajam na specifike domačega okolja, saj sem NTZS zapustila pred približno 20 leti. Čeprav sem dogajanje ves čas spremljala, so se razmere in pogoji v tem času precej spremenili. Iz mednarodne perspektive se pogosto pokaže, da lahko manjše države omejene vire nadomestijo z dobro organizacijo, jasnimi prioritetami in povezanim delovanjem. Slovenija to dokazuje tudi širše, ne le v športu, in ti elementi so tradicionalno prisotni tudi v naši namiznoteniški skupnosti, jih pa lahko še dodatno okrepimo.«
Kje so po vašem mnenju še rezerve?
»Vidim prostor za še tesnejše sodelovanje s klubi ter nadaljnjo optimizacijo delovanja zveze, tudi v smislu podpore članstvu. Prav tako je pomembno sistematično širjenje namiznega tenisa na področja, ki so danes integralni del športa, kot so šport invalidov, šport za zdravje in šport za vse. Letos imamo tudi izjemno priložnost z evropskim prvenstvom za člane, ki ga bomo gostili oktobra v Ljubljani. Verjamem, da ga lahko skupaj ustvarimo kot praznik celotne slovenske namiznoteniške skupnosti in ga izkoristimo kot pomemben trenutek za promocijo, rast in razvoj našega športa.«
Kje vidite največ prostora za napredek v slovenskem namiznem tenisu in kaj mu danes najbolj manjka za naslednji korak naprej?
»Največ prostora za napredek vidim v dolgoročnem in usklajenem pristopu. Ključno je, da se vzpostavi jasna strategija razvoja, ki povezuje vrhunski šport in reprezentance, delo z mladimi, domače tekmovalno okolje, strokovni kader, digitalizacijo in organizacijske vidike. Pomembna je tudi skrb za integriteto in vrednote športa. Veliko vlogo vidim pri vlaganju v znanje trenerjev in drugih strokovnih profilov ter v ustvarjanju boljših pogojev za trening. Pomemben korak naprej lahko predstavlja tudi novi nacionalni center v Ljubljani.«
Katere spremembe so po vašem mnenju ključne za napredek sistema?
»Športnikom moramo zagotoviti celostno podporo in kakovostno okolje za razvoj. To pomeni boljše povezovanje vseh delov sistema – od klubov do reprezentanc – ter jasno postavljene prioritete. Pomembno je tudi, da se izboljša organizacijska podpora in da se sistem razvija dolgoročno, ne le projektno. Ob tem pa ne smemo zanemariti komunikacije in sodelovanja znotraj sistema – nasprotno, to je treba nenehno krepiti. Ko so cilji jasno opredeljeni in jih deležniki delijo, je napredek hitrejši, bolj trajnosten, sodelovanje pa kakovostnejše.«
Za konec – ostajate optimist?
»Ostajam optimist. Na svoji poti sem se srečevala z bistveno zahtevnejšimi izzivi, zato dejstvo, da nas čaka veliko dela, vidim kot priložnost, ne kot oviro. Ključno je, da si jasno odgovorimo, kaj nas povezuje, kaj želimo doseči, in da se tega lotimo sistematično ter z jasno usmeritvijo. Veselim se obdobja, ki prihaja, tako na NTZS kot tudi na OKS-ZŠZ, skupaj z vsemi izzivi, ki so neločljiv del vsake uspešne zgodbe. Tega se dobro zaveda vsak, ki šport živi, na tak ali drugačen način.«
