Zgodovino slovenskega namiznega tenisa lahko časovno razdelimo na štiri 4 obdobja: od začetkov leta 1924 v Murski Soboti do zadnjega svetovnega prvenstva pred drugo svetovno vojno v Kairu leta 1939, na medvojno obdobje in žrtve med športniki, na povojno obdobje v okviru takratne Jugoslavije in na samostojnost slovenskega namiznega tenisa od prvega nastopa na evropskem prvenstvu leta 1992 v Stuttgartu do danes.
Leta 1924 je v Mursko Soboto prišel na počitnice iz Budimpešte študent medicine Györi Koloman. S seboj je prinesel za tiste čase nenavadno prtljago – okrogle lesene lopatke, prekrite z gumijem, in bele celuloidne žogice. Tako so v Murski Soboti kot prvi v Sloveniji odkrili takratno novo igro – pingpong. Njegova zibelka je bila pri Nemčevih doma.
“Začeli smo kar na kuhinjski mizi, dokler ni domači mizar naredil prave mize, po vseh ‘regelcih’, jih zeleno pobarval in belo obrobil,” se spominja tistih časov Janez Nemec, doktor prava in zaslužni profesor mariborske univerze, večni mladenič, kot so ga imenovali prijatelji. In ker so imeli novost pri Nemčevih, so jo morali imeti tudi pri Nadaijevih in pri Valyjevih. “Pingpong, žal, ni bil dostopen vsem, saj so bile žogice po štiri takratne dinarje, za ta denar pa se je dobilo kar 16 žemljic. Midva z bratom Ludvikom sva imela to rednost, da nama žogic v očetovi trgovini ni bilo treba kupovati, ampak sva jih dobila, kadar sva jih potrebovala,” pripoveduje Janez Nemec, ki je skrbno hranil tudi zapiske, izrezke iz slovenskih, nemških, hrvaških in srbskih časnikov o začetkih namiznega tenisa.
Med počitnicami v madžarskem Körmendiju leta 1926 sta brata Nemec zelo napredovala, saj sta lahko vsak dan igrala v tamkajšnjem klubu. Lopar sta začela držati kot peresnik, saj je bil penholder takrat običajna drža (pozneje je izginila in se spet množično pojavila v začetku petdesetih let, ko so v mednarodno areno prišli najprej Japonci in za njimi še Kitajci; penholderju je bil na primer zvest do konca športne kariere Žarko Dolinar, skupaj z Vilimom Harangozom prvi jugoslovanski svetovni prvak). Kakšna je pravzaprav naša stvarna moč, so se spraševali soboški fantje. In tako je četverica, brata Nemec, Nadai in Valyi, leta 1928 sedla na vlak in se odpravila na dolgo potovanje z vlakom v Čakovec. Tam jih je v kavarni Legenstein (Geza Legenstein je bil že znan igralec v takratni kraljevini Jugoslaviji) čakala množica radovednežev, ki so bili prepričani, da bodo domači igralci na hitro odpravili Sobočane. Toda, gostje so presenetili z odlično igro, brata Nemec sta premagala vse štiri Čakovčane, vključno z Legensteinom, deveto točko si je priboril Ernest Nadai. In tako se je prvi uradni dvoboj slovenskih igralcev v zgodovini končal z zmago 9:7. Letnico 1928 si je zato slovenska namiznoteniška organizacija izbrala kot uradni začetek pingponga na Slovenskem.
Namiznoteniška tekmovanja so se začela vrstiti, prvo uradno jugoslovansko prvenstvo pa je bilo leta 1930 v Murski Soboti. Slovenski igralci so dobro izkoristili prednost domačih miz, saj so zmagali v vseh kategorijah, 17-letni Janez Nemec pa je osvojil tri naslove: posamičnega, z bratom Ludvikom v dvojicah in še z Jonaševo v mešanih dvojicah. Leto kasneje je državni prvak postal tudi prvak savske (Hrvaška) in dravske (Slovenija) banovine, potem ko je moral premagati “neznance”, kot so bili Worm, Zingar in drugi. V bistvu so bili to ljubljanski dijaki (Ernest Nagy, Tone Dečman, brata Gerzinič in drugi), ki so se morali skrivati, sicer bi jih zaradi nedovoljene športne dejavnosti vrgli iz šol.
“Ugotovil sem, da tako ne morem delati, zato sem potegnil edino možno potezo – odstopil sem, saj je jugoslovanska table tennis zveza delala po svoje in s polno nedoslednosti,” se spominja prelomnice v svojem življenju Janez Nemec. Ko je pregledal svoje devetletno namiznoteniško življenje, je ugotovil, da pravila napadalcem niso naklonjena (visoka, 17-centimetrska mrežica), s tira pa ga je vrgla novica, vredna za Guinessovo knjigo rekordov, da sta Poljak Erlich in Romun Peneth na svetovnem prvenstvu za eno točko potrebovala kar dve uri in 12 minut, žogica pa je več kot 9000-krat skočila sem ter tja, dokler je ni znervirani Romun poslal v mrežico. “To ni več igra zame,” se je odločil Janez Nemec in se odločil za prestop k “starejšemu bratu” in kmalu postal prvi tenisač Pomurja. Posvetil se je tudi igri na 64 črnobelih poljih (igral je v prvi zvezni šahovski ligi), potem pa se je zapisal še bridgeu (med drugim je zmagal tudi na mednarodnem turnirju v Caracasu).
PRVA MeDALJA ZA SLOVENIJO LETA 1939
Vsestranski inženir Stanko Bloudek je kot prvi iz Prage pripeljal namiznoteniško mizo leta 1928, lastnik kavarne Evropa pa je dovolil, da so novost postavili na kavarniško teraso (da bi se znebili nekajletne sramote v Ljubljani, so v zapuščene in zanemarjene prostore v samem središču mesta, ki so med drugim v dvajsetih letih gostili tudi vrhunske šahiste na čelu z dr. Milanom Vidmarjem, spet postavili mizo za namizni tenis in s tem oživili lokal na edinstveni lokaciji). Igralci biljarda, nogometaši, v glavnem študenti, so se takoj navdušili za novo igro.
Naslednje leto so imeli Ljubljančani že dvoboj z zagrebškim Maccabijem, leta 1930 pa je nastal klub Ilirija, v katerem sta bila tudi Jan Lokošek ( povojni predsednik slovenske namiznoteniške organizacije) in Boris Kraigher (napredni dijak je moral nastopati pod psevdonimom Podjebratski), najboljši igralci pa Ernest Nagy, Pavla in Tone Dečman in Neda Gerzinič. Kasneje so nastali še klubi Jadran, LŠK, Preporod, Hermes, v katerem je začel kariero Maks Marinko.
Kmalu se je namizni tenis naselil tudi v druge kraje, od Maribora prek Celja do Kranja in Jesenic, kjer sta bila zlasti navdušena brata Štrumbl. Večje število klubov je zahtevalo tudi boljšo organiziranost, tako je konec leta 1929 nastal Medklubski namiznoteniški odbor, ki ga je vodil Fedor Bleiweiss, 31. marca leta 1930 pa Ljubljanska table tennis podzveza, ki ji je predsedoval dr. Anton Bajc, znani slovenski slavist in akademik. Delovala je sedem let, potem pa je zaradi sporov z Jugoslovansko namiznoteniško zvezo in iz protesta proti zapostavljanju slovenskega namiznega tenisa nehala delovati.
K popularizaciji namiznega tenisa v Jugoslaviji je prispeval zlasti ekshibicijski nastop svetovnih prvakov na čelu z Viktorjem Barno, ki so svoje izredno znanje prikazali v Čakovcu, Zagrebu, Murski Soboti in Ljubljani, visoki porazi (sem ter tja so dobili kakšen niz) domačih igralcev pa niso vplivali na njihovo zagnanost, ampak so jih še vzpodbudili k trdemu delu za zelenimi mizami. Podobno je bilo tudi leta 1932, ko je v Ljubljani Praga premagala gostitelje s 6:0. Do leta 1941 so slovenske igralke in igralci na državnih prvenstvih osvajali naslove in visoka mesta, tako med ekipami kot med posamezniki.
ŽIVLJENJA SO DALI ZA SVOBODO
Vojna vihra je tudi v Jugoslaviji prekinila športno življenje, nič več ni bilo slišati tako značilnega zvoka ping-pong, ki je do leta 1941 odzvanjal po vsej Sloveniji. V boj proti okupatorju, ki je hotel slovenski narod zbrisati z obličja Zemlje, so se vključili mnogi športniki, tudi namiznoteniški igralci. Vsi niso doživeli zmagoslavja in svobode, najbolj tragična je usoda državne prvakinje Nade Gerzinič, ki so jo belogardisti zverinsko ubili pri Turjaku 7. maja leta 1945.
Med padlimi so bili (po podatkih iz zbornika 60 let namiznega tenisa v Jugoslaviji) tudi Ljubljančani Ernest Belak in Marjan Belak, Janez Dernovšek, Imre Heimar, Inko Pevalek, Štefan Strojnik, Jože Zornada (narodni heroj), Rado Žerjal (narodni heroj), Ribe Ravnikar, Jeseničani Drago Knific, Tone Štrumbl, Ivan Rofret, Zvone Jeram, Polde Pajer, Marko Grčar, Janez Knez, Sobočana Štefan Cvetko, Evgen Kardoš, Kočevar Mirjan Horvat. V spomin na padlega partizanskega pesnika Karla Destovnika-Kajuha (19. december 1922 – 22. februar 1944) je v Ljubljani že desetletja Kajuhov memorial, na Jesenicah so imeli Knifičev memorial, ki ga je zamenjal turnir v spomin na prerano umrlo igralko Judito Pavlič.
V 34 letih in ob poročanju s 15 svetovnih in 11 evropskih prvenstev je ostalo na stotine drobcev, povezanih s slovenskim in jugoslovanskim namiznim tenisom v mednarodnih arenah in z življenjem ob športu, ki naj bi se po pravilu vsaki dve leti selilo iz Evrope v Azijo in nazaj. Nekaj je že bilo omenjenih, nekateri se bralcem ne bodo zdeli pomembni, toda v svojem času so zmerom pomenili novost, četudi obrobno. Recimo, po bogato (pre)obloženih mizah na SPENT 1965 v Ljubljani (enako marsikdaj preobilno gostoljubje je bilo tudi na STENS 1973 v Sarajevu ali osem let kasneje na SP v Novem Sadu, nekaj podobnega obljubljajo tudi gostitelji SP 1999 v Beogradu) je bil kar nekakšen šok za udeležence hladna, toda korektna organizacija SP v Stockholmu, kjer so na zaključnem banketu v marmorni dvorani magistrata tri natakarice poskrbele za tisoč gostov v pol ure (na dolgih mizah je bila že pripravljena hladna riba s solato na plastičnih krožnikih in steklenička brezalkoholne pijače, ostanke so natakarice zmetale v plastične vreče in s tem je bila uradna slavnostna večerja končana).
Ali zaplet, tako značilen za slovenske razmere, po Kalkuti leta 1975, ki je proslavila Mariborčana Mirana Savnika (evropskega mladinskega prvaka leta 1972), saj je presenetljivo premagal vseazijskega prvaka Li Zhen Zhiha s 3:2. Pri intervjujih za indijske medije je mladi Mariborčan, ki je postal osebnost dneva, potreboval pomoč poročevalca Dela. Iz tega so v Mariboru naredili cel cirkus, češ da je bila pomoč samo pretveza za “kapranje” Savnika v ljubljansko Olimpijo (pisec teh vrstic je bil v več kot 50-letnem športnem delovanju med drugim član PK Ilirija, sabljaškega kluba, NTK Enotnost, Odred, Miličnik, AŠK, Ljubljanskega šahovskega kluba, NTZS, DNS, DŠNS, AIPS, ITTF, nikoli pa NTK Olimpija). Kasneje je Savnika seveda vodila naravna študijska pot, kot vse vrhunske športnike iz Maribora, na čelu z Ivom Daneuom in Marjanom Kandusom, v Ljubljano. Ali nenavadno prizorišče leta 1977 v Birminghamu, kjer so v isti sejemski hali (do nje je bilo z vlakom devet minut) igrali namizni tenis, jedli v improvizirani restavraciji, prodajali vse, od namiznoteniške opreme do večernih oblek. Ali nepozabna nočna vožnja z motorno rikšo čez pol New Delhija, ki se je dobro spomni tudi Vili Ojsteršek, v strahu, da bi zamudili odhod na letališče, pa se je izkazalo, da je jumbo jet že iz Evrope v indijsko metropolo priletel kar s štiriurno zamudo. Pa srečanja po tekočem traku s Slovenci na Švedskem, kjer so bili namiznoteniški igralci že kar doma zaradi evropskih, svetovnih in skandinavskih prvenstev. Pa odprtje Skenderije v Sarajevu leta 1973 (enajst let kasneje tudi tiskovno središče na zimskih olimpijskih igrah) in ponesrečen poskus poljskega psihologa Rotkiewicza (Rotkvica smo mu rekli) z jugoslovanskimi reprezentanti, ki jih je pri avtogenem treningu zaprl v temno sobo, jim predvajal Beethovna in jih prepričeval, da so najboljši na svetu (to so postali Švedi, Jugoslovani so ostali brez medalje).
Pa japonska Chiba (1991) z debitantoma Robertom Smrekarjem in Polono Frelih, kasneje nosilcema kakovosti samostojnega slovenskega namiznega tenisa. V nedogled bi lahko našteval drobce zunaj namiznoteniških aren po Evropi in Aziji (v Ameriko so segli le namiznoteniški veterani, Avstralija in Afrika pa še zlepa ne bosta sposobni organizirati namiznoteniškega velešpektakla, razen če bi svetovna prvenstva začeli ločevati na ekipna in posamična, proti temu pa so nerazvite namiznoteniške države, ki živijo dve leti za vsako SP).
Bolj žlahtno obdobje kot na svetovnih prvenstvih je slovenski namizni tenis doživljal v evropski areni. Začelo se je z vrhuncem, kasneje nedoseženim, leta 1962 v Berlinu, kjer so Janez Teran, Edo Vecko in Ištvan Korpa osvojili zlato v jugoslovanski ekipi, Teran je skupaj v z Vojislavom Markovićem dodal še zlato v dvojicah po finalni zmagi proti Vecku in Korpi. Dve leti kasneje sta se Edo Vecko in Ištvan Korpa iz Malmöja (leto pred Spentom 1965, s katerim se je proslavila Ljubljana in hkrati odprla vrata za velike namiznoteniške prireditve v Jugoslaviji) vrnila z bronom (ekipno). Drugi vrhunec, doslej nepresežen, je bil v Lyonu leta 1968, ko je Edo Vecko z Antunom StipančiĂŠem osvojil naslov evropskega prvaka (ob ekipnem bronu). Moskva 1970 je pomenila evropski vrhunec Ištvana Korpe, saj je klonil šele v finalu posameznikov (proti Švedu Hansu Alserju), Jugoslavija pa je bila srebrna, enako kot leta 1972 v Rotterdamu (s Korpo). Med nosilce evropskih kolajn se je leta 1974 na domačem terenu (Novi Sad) z ekipnim bronom uvrstil tudi Miran Savnik.
Ko se je igralcem na evropski sceni ustavilo, so nastopile dekleta. Prvo medaljo sploh za slovenski ženski namizni tenis je leta 1976 (Praga) dosegla Eva Jeler, ki je bila z jugoslovansko ekipo tretja. Potem je bilo treba čakati osem let, da je Vesna Ojsteršek še požlahtnila dosežek Jelerjeve (srebro jugoslovanske ekipe v Moskvi 1984) ter temu dodala še bron (ekipno) leta 1988 v Parizu.
Ker je bil slovenski namizni tenis dolga desetletja pomemben sestavni del jugoslovanskega namiznega tenisa, ni odveč omeniti tudi igralke in igralce, ki so od leta 1928 do 1991 osvajali naslove državnih prvakov. Predvojni prvaki: Janez Nemec, Oto Weissbacher, Maks Marinko (dvakrat, tudi zadnji predvojni prvak v sezoni 1939/1940), ženske: Pavla Dečman (dvakrat), Neda Gerzinič, Ljuba Tavčar, dvojice: Janez in Ludvik Nemec, L. Gerzinič – Oto Weissbacher, M. Lazar – P. Žiža, O. Weissbacher – L. Hexner, M. Marinko – T. Harangozo, ženske dvojice: L. Tavčar – P. Dečman, mešane dvojice: J. Nemec – E. Jonaš, I. Gerzinič – N. Gerzinič, J. Nemec – M. Cimperman, O. Weissbacher – N. Gerzinič (dvakrat), O. Weissbacher – P. Dečman. Prvaki med letoma 1946 – 1991; Ištvan Korpa (šestkrat), ženske: Cirila Pirc (petkrat), Vesna Ojsteršek, moške dvojice: I. Korpa – E. Vecko (osemkrat), J. Urh – Š. Kovač, ženske dvojice: M. Plut – Dan. NikoliĂŠ, M. Plut – L. Knap, C. Pirc – T. Zrimec (trikrat), S. Verstovšek – Z. Martinec, E. Jeler – E. Korpa, E. Jeler – E. Palatinuš, mešane dvojice: J. Teran – M. Plut, E. Vecko – C. Pirc (trikrat), I. Korpa – T. Ječmenica. Naslove ekipnih državnih prvakov so osvojili: med letoma 1930 in 1940 -Ilirija Ljubljana (dvakrat), Hermes Ljubljana, med letoma 1946 in 1991 – Olimpija Ljubljana (osemkrat), Triglav Kranj pri moških, NTK Kemičar Hrastnik pri ženskah. Po razpadu SFRJ je Evropska namiznoteniška zveza ETTU še nepriznani Sloveniji omogočila, da je prvič nastopila samostojno na evropskem prvenstvu. Evgen Bergant iz uredništva Dela je takole doživljal prvi nastop igralk in igralcev s slovenskim grbom.
Tedaj, v letu mednarodnega prizadevanja naše osamosvojitve, smo imeli tudi nekaj sreče. Tako rekoč vse mednarodne zveze posameznih športov (ena izmed izjem je bila Mednarodna hokejska zveza) so za nas nujne in ugodne sklepe sprejemale v takšnih časovnih okvirih, da naša prisotnost na tekmovalnem odru ni bila skoraj nikjer prizadeta.
ETTU, Evropska namiznoteniška zveza, pri tem ni bila izjema. Že spomladi 1992 je tako lahko Slovenija prvič tekmovala na evropskem prvenstvu in poslala v boje samostojno reprezentanco. In da je bil vtis na premieri še posebno odmeven, je naše zastopstvo tudi doseglo kar dostojen tekmovalni rezultat. Naši reprezentanci – tako ženska (proti Luksemburgu s 3:0) kot moška (proti Finski s 4:3) nista le dosegli zmagi v svojih prvih nastopih, marveč sta prvenstvo tudi končali s pozitivno bilanco: fantje so v osmih srečanjih zmagali šestkrat in v končnem seštevku zasedli 18. mesto, dekleta pa so bila še uspešnejša – sedem zmag v osmih dvobojih in 15. mesto.
Že iz povedanega je seveda mogoče izluščiti, da se Slovenija na 18. EP v Stuttgartu ni merila z najboljšimi. Kot “novinci” smo morali (enako kot Hrvati) v II. kakovostno skupino in 13. mesto je bilo sploh največ, kar bi bilo tudi teoretično dosegljivo. Jugoslavija pa je ohranila svoje položaje v elitni skupini.
1992 – Polona Frelih je prva igralka, ki je nastopila na Olimpijskih igrah v Barceloni, Španija
1994 – Petra Dermastija postane evropska prvakinja med kadetinjami
2004 – Mateja Pintar zmaga na Paraolimpijskih igrah v Atenah
2008 – Bojan Tokič nastopi na Olimpijskih igrah v Pekingu, nato še leta 2012 v Londonu in 2016 v Riu de Janeiru.
2006 – Slovenska ženska reprezentanca (Helena halas, Martina safran, Biljana Todorović) osvoji bronasto medaljo na Evropskem prvenstvu v Aarhusu, Danska.
2009 – Bojan Tokič osvoji bronasto medaljo v dvojicah z Aleksandrom karakaševičem na Evropskem prvenstvu v Ostravi
2010 – Na Evropskem mladinskem prvenstvu Jan Žibrat osvoji dve bronasti medalji, posamezno in dvojice
2013 – Darko Jorgić, Erik Paulin, Tilen Cvetko, Aljaž Šmaljcelj osvojijo srebrno medaljo na evropskem mladinskem prvenstvu v Istanbulu. Darko Jorgič uspehu doda še srebrno medaljo v dvojicah in bronato v mešanih dvojicah.
2017 – Slovenska moška namiznoteniška reprezentanca je na ekipnem evropskem prvenstvu v Luksemburgu osvojila bronasto medaljo
2020 – Slovenska moška namiznoteniška reprezentanca se je prvič v zgodovini uvrstila na olimpijske igre. Nastop v ekipnem delu na OI si je zagotovila na Evropskih kvalifikacijah v Gondomarju na Portugalskem.
Avtorja Vlado Šlamberger in Matija Krnc
Pred vojno Ernest Nagy
dr. Anton Bajc
1945 – 1947 Oton Weissbacher
1947 – 1952 Ivan Lokošek – Jan
1952 – 1964 Oton Weissbacher
1964 – 1982 Peter Dular
1982 – 1986 dr. Janez Reflak
1986 – 1990 Vlado Šlamberger
1990 – 1993 dr. Janez Reflak
1993 – 1998 Janez Pezelj
Zvonko Plohl
1998 – 2002 Edvard Peterlin
2002 – 2006 Tibor Šimonka
2006 – 2009 Silva Črnugelj
2009 – 2013 mag. Marjan Hribar
2013 – 2017 mag. Marjan Hribar
2017 – 2019 mag. Marjan Hribar
& Biba Todorovič
2019 – 2019 26.6. – 3 mesece Blaž Brodnjak
2019 – 2022 mag. Marjan Hribar
2022 – 2023 22.11.- 3 mesece Alexander Igor Dreu
2023 – 2023 7.3. (17. predsednik) Tomaž Kralj
2023 – 2027 12.12. 2023 Tomaž Kralj
Splošni pogoji uporabe │ Politika zasebnosti │ Dostopnost
© 2025. Vse pravice pridržane. Namiznoteniška zveza Slovenije.
