V sredo, 11.9.2019, smo se na pokopališču v Šempetru pri Novi Gorici poslovili od Venceslava Pajntarja. Oziroma Venčka, kot smo ga vsi klicali.

Tisti z nekaj kilometrine v namiznem tenisu so ga seveda vsi poznali in gotovo ne pretiravam, če rečem, da so ga vsi spoštovali. Naj poskusim opisati zakaj.

Venčkov vstop v slovenski namizni tenis se je začel leta 1976, ko je skupina ljubiteljev namiznega tenisa v Vrtojbi ustanovila nov klub. Venček je bil pri tem glavni motor in kmalu pravzaprav sinonim za klub. Kot je sam rad rekel, je bil vse od čistilke do šoferja. Mi smo ga seveda poznali predvsem kot trenerja deklet, ki so kmalu bile med najboljšimi v Sloveniji. Že to je pomemben dosežek, še pomembneje pa se mi zdi, da je bil Venček tudi ključna oseba pri vzpostavitvi stanja, ki je zagotavljalo dolgoročno kvalitetno delovanje kluba. Tu je bilo veliko faz, v katerih so se menjavali trenerji, gostujoče igralke, prostori za trening, klubski funkcionarji in sponzorji, Venček pa je vedno pravočasno iskal in našel rešitve. Ko so v klubu zaposlili kvalitetnega trenerja za nedoločen čas, se je počasi umiril. Nekako pa se mi je zdelo, da je bil ves čas na preži in pripravljen, da vskoči, če bi bilo potrebno. Ob vsem tem pa je vedno našel čas za pomoč slovenskim igralcem pri prehodih v italijanske klube, za tesne stike z zamejskimi Slovenci, organizacijo pomembnih domačih in mednarodnih tekem in podobno.

Sam sem ga prvič srečal na eni od sej tedanje Tehnične komisije, mislim, da leta 1981, in takrat se mi je zdel nekam tečen. Tak je včasih bil, ko se s čim ni strinjal. V bistvu pa ga je bila sama tolerantnost in toplina. Postala sva velika prijatelja in to ostala, tudi ko sva namiznoteniške vrste zapustila. Pred tem pa preživela neštete dneve skupaj na turnirjih, skupnih pripravah in raznih sejah. Venček je bil član Tehnične komisije, član predsedstva NTZS, član Strokovnega sveta in, najpomembneje, republiški kapetan za ženske. To zadnje samo za sebe govori o tem, kako ga je cenila namiznoteniška stroka. In morda najlepše zajame ta odnos komentar sedanjega sekretarja NTZS, v Venčkovih časih igralca, ki je rekel: »Takšnih ljudi primanjkuje!« Prav res. Vedno.

Venček je bil pravzaprav v vsem, kar je počel, popoln samouk. In vendar si se od njega vedno lahko česa naučil. Stvari je delal po svoje in tako je tudi odšel. Ko je spoznal, da zmagati ni več mogoče, je zavrnil nadaljnje poskuse podaljševanja življenja, zbral prijatelje in se poslovil z besedami: Bilo mi je lepo z vami, hvala vam za vse! Zdaj bi bil rad z družino, da v miru odidem.

Namiznoteniška zveza se Venčka s spoštovanjem in hvaležnostjo spominja, sam pogrešam prijatelja.

Janez Stare