Z Andrejo Ojsteršek Urh, selektorko slovenske moške reprezentance, bi se, če bi bilo vse normalno, pogovarjali o možnostih slovenske izbrane vrste na mednarodnem prvenstvu Slovenije, ki bi se moralo začeti v sredo, 22. aprila. Toda zaradi pandemije koronavirusa je, tako kot vsa druga športna tekmovanja, že nekaj odpovedano. Tako kot konec marca ekipno svetovno prvenstvo v Busanu v Južni Koreji, ki naj bi bilo zdaj med 27. septembrom in 4. oktobrom. Vendar tem za pogovor z Ojsteršek Urhovo, ki je slovensko moško reprezentanco popeljala na olimpijske igre v Tokio, nikoli ne zmanjka.

Še dobro, da je pomlad in da Andreja Ojsteršek Urh čas karantene lahko preživim na domačem vrtu, ki je ob družini in namiznem tenisu njena tretja največja ljubezen. Dolge dneve v domačem okolju si je krajšala tudi z igranjem namiznega tenisa na domači kuhinjski mizi z možem Jožetom Urhom, ki se je iz Italije vrnil že, preden je bila v Sloveniji razglašena karantena.

»Na začetku, ko se je pojavil koronavirus, predvsem pa, ko sem brala in poslušala vse te informacije o njem, me je bilo kar malo strah, saj se v bistvu boriš proti nečemu neznanemu. Nekaj podobnega je tudi na tekmah, kjer če nasprotnika ne poznaš, do njega nehote čutiš nekakšno strahospoštovanje. No, potem se nekako spraviš v prave tire, upoštevaš, kar ti narekujejo, tako da mi zdaj čas mineva med delom po hiši, na vrtu, enkrat na teden greva v nabavo … Seveda pa na namizni tenis nisem pozabila, spreminjam program dela glede na koledar Mednarodne namiznoteniške zveze, proučujem taktiko, ves čas pa sem v stiku tudi s fanti,« je dneve v domačem Hrastniku opisala Ojsteršek Urhova, ki je lani premagala raka na jajčnikih.

Prisilni premor je v mnogočem zaustavil ritem njenih izbrancev v slovenski reprezentanci.

»S fanti sem, kot sem že rekla, ves čas v stiku po internetu. Darko Jorgič se je vrnil iz Nemčije in redno opravlja treninge za telesno pripravljenost, občasno pa opravi tudi namiznoteniški trening. Še pred odlokom, da ne smemo zapustiti svoje občine, sta nekaj skupnih treningov opravila tudi z Bojanom Tokičem, ki je v Novi Gorici. Tudi on skrbi za telesno pripravljenost, sodeč po videu in fotografijah, ki mi jih je poslal, pa mu gre zelo dobro od rok tudi delo na vrtu. Očitno je tudi tu zelo uspešen. Doma sta tudi Peter Hribar in Tilen Cvetko, ki prav tako največ pozornosti namenjata telesni pripravljenosti, medtem ko je bil v najtežjem položaju Deni Kožul. Zadnje čase, ko se je preselil Karlshure, kjer je njegov novi klub v novi sezoni, mu je lažje, saj lahko že skorajda normalno trenira, prej, ko je bil v Saaru, pa je ob telesni pripravi največ časa namenjal mentalni pripravi, predvsem, kako ostati miren. V Nemčiji je tudi Jan Žibrat, ki je v minulem tednu tudi že začel z normalnimi treningi. Najbolj pomembno je, da so vsi zdravi, resda že naveličani, ampak ko bo vse to mimo, bodo v dvorani toliko bolj z veseljem znojili svoje majice.«

Če bi bilo vse normalno, bi za vami že bilo ekipno SP, zdaj bi se pripravljali za Otočec, nato bi že sledilo spogledovanje z OI. Glede po zadnjih informacijah naj bi bilo ekipno svetovno prvenstvo konec septembra in v začetku oktobra.

»Morda je po eni strani celo dobro, da se je vse skupaj malo umirilo. Koledar je čez celo leto nabit s turnirji, tekmami, turnirji, tako da igralci in igralke sploh ne bi imeli časa, da bi se spočili. Mislim, da so naši fantje res pravi mojstri in uspešno krmarijo ob vseh svojih obveznostih. Dejstvo je, da se je sezona za nas z uvrstitvijo na olimpijske igre začela odlično, začeli smo tudi že s pripravami na ekipno svetovno prvenstvo, ki mu zdaj ves čas spreminjajo datum. Bomo videli, ali bo res v tem novem terminu.«

Kakšen bo urnik tekmovanj do konca leta ne ve še nihče, zato pa že zdaj vemo, da bodo olimpijske igre šele prihodnje leto. Za mlado slovensko reprezentanco je to morda celo dobro, kajti Jorgič, Kožul, Hribar in Cvetko bodo zagotovo še napredovali, za Tokiča pa se tako ali tako ni bati.

»Prepričana sem, da bo v svoji igri napredoval tudi Tokič, ki je imel na začetku leta veliko smole z boleznijo. Zanj velja, da ima neverjetno karizmo, energijo, voljo in verjamem, da bo iz tega obdobja prišel še močnejši. Dejstvo je, da je imel v zadnjem času veliko smole z zdravjem. Tudi zdaj ima podobne težave kot na olimpijskih kvalifikacijah na Portugalskem, ko je prišlo do padca imunskega sistema, je pa podal dobro izjavo: ‘Okej, olimpijske igre v Tokiu bodo čez leto dni, kar pomeni, da bodo potem do Pariza samo še tri leta.’«

Z izjemo Tokiča, ki pa je večni mladenič, imamo za njim nadarjeno generacijo, toda za njo je trenutno manjša luknja, vsaj če gre soditi po rezultatih na mednarodnih turnirjih v mlajših kategorijah. Tudi zato bi nujno spet potrebovali namiznoteniški center.

»Še težje kot reprezentantom, je v tem prisilnem premoru igralcem v mlajših kategorijah. Več kot enomesečna odsotnost brez pravega treninga, se jim bo še kako poznalo. Pozna se že, če ne treniraš en teden, kaj šele, tako kot je zdaj, več kot mesec dni. Dobro, po eni strani mora priti do premora, običajno je to poleti, da gre potem lahko krivulja razvoja spet navzgor. Sodeč po fotografijah in tem, kar spremljam preko Facebooka, klubski trenerji skušaj držati neki ritem, tako da delajo doma, bi pa potrebovali igro. V vsakem primeru pa bi bil eden ali dva regionalna centra še kako dobrodošla. Ob tem pa se moramo zavedati, da je pri nas v primerjavi z večjimi državami, majhno število igralcev, zato je težko pričakovati, da bi imeli konstantno vrhunske generacije. Toda takrat, ko se pojavi, je treba zagrabiti in te igralce pravilno usmerjati.«