Zgodovina NTZS

Zgodovino slovenskega namiznega tenisa lahko časovno razdelimo na štiri 4 obdobja: od začetkov leta 1924 v Murski Soboti do zadnjega svetovnega prvenstva pred drugo svetovno vojno v Kairu leta 1939, na medvojno obdobje in žrtve med športniki, na povojno obdobje v okviru takratne Jugoslavije in na samostojnost slovenskega namiznega tenisa od prvega nastopa na evropskem prvenstvu leta 1992 v Stuttgartu do danes.

Začelo se je pri Nemčevih v Murski Soboti

Leta 1924 je v Mursko Soboto prišel na počitnice iz Budimpešte študent medicine Györi Koloman. S seboj je prinesel za tiste čase nenavadno prtljago – okrogle lesene lopatke, prekrite z gumijem, in bele celuloidne žogice. Tako so v Murski Soboti kot prvi v Sloveniji odkrili takratno novo igro – pingpong. Njegova zibelka je bila pri Nemčevih doma.

Zibelka slovenskega namiznega tenisa je bila doma pri Nemčevih.

Zibelka slovenskega namiznega tenisa je bila doma pri Nemčevih.

Začeli smo kar na kuhinjski mizi, dokler ni domači mizar naredil prave mize, po vseh ‘regelcih’, jih zeleno pobarval in belo obrobil,” se spominja tistih časov Janez Nemec, doktor prava in zaslužni profesor mariborske univerze, večni mladenič, kot so ga imenovali prijatelji. In ker so imeli novost pri Nemčevih, so jo morali imeti tudi pri Nadaijevih in pri Valyjevih. “Pingpong, žal, ni bil dostopen vsem, saj so bile žogice po štiri takratne dinarje, za ta denar pa se je dobilo kar 16 žemljic. Midva z bratom Ludvikom sva imela to rednost, da nama žogic v očetovi trgovini ni bilo treba kupovati, ampak sva jih dobila, kadar sva jih potrebovala,” pripoveduje Janez Nemec, ki je skrbno hranil tudi zapiske, izrezke iz slovenskih, nemških, hrvaških in srbskih časnikov o začetkih namiznega tenisa.

Med počitnicami v madžarskem Körmendiju leta 1926 sta brata Nemec zelo napredovala, saj sta lahko vsak dan igrala v tamkajšnjem klubu. Lopar sta začela držati kot peresnik, saj je bil penholder takrat običajna drža (pozneje je izginila in se spet množično pojavila v začetku petdesetih let, ko so v mednarodno areno prišli najprej Japonci in za njimi še Kitajci; penholderju je bil na primer zvest do konca športne kariere Žarko Dolinar, skupaj z Vilimom Harangozom prvi jugoslovanski svetovni prvak). Kakšna je pravzaprav naša stvarna moč, so se spraševali soboški fantje.

In tako je četverica, brata Nemec, Nadai in Valyi, leta 1928 sedla na vlak in se odpravila na dolgo potovanje z vlakom v Čakovec. Tam jih je v kavarni Legenstein (Geza Legenstein je bil že znan igralec v takratni kraljevini Jugoslaviji) čakala množica radovednežev, ki so bili prepričani, da bodo domači igralci na hitro odpravili Sobočane. Toda, gostje so presenetili z odlično igro, brata Nemec sta premagala vse štiri Čakovčane, vključno z Legensteinom, deveto točko si je priboril Ernest Nadai. In tako se je prvi uradni dvoboj slovenskih igralcev v zgodovini končal z zmago 9:7. Letnico 1928 si je zato slovenska namiznoteniška organizacija izbrala kot uradni začetek pingponga na Slovenskem.

Dijaki športniki pod psevdonimi
Železnicarski športni klub Hermes.

Železnicarski športni klub Hermes.

Namiznoteniška tekmovanja so se začela vrstiti, prvo uradno jugoslovansko prvenstvo pa je bilo leta 1930 v Murski Soboti. Slovenski igralci so dobro izkoristili prednost domačih miz, saj so zmagali v vseh kategorijah, 17-letni Janez Nemec pa je osvojil tri naslove: posamičnega, z bratom Ludvikom v dvojicah in še z Jonaševo v mešanih dvojicah. Leto kasneje je državni prvak postal tudi prvak savske (Hrvaška) in dravske (Slovenija) banovine, potem ko je moral premagati “neznance”, kot so bili Worm, Zingar in drugi. V bistvu so bili to ljubljanski dijaki (Ernest Nagy, Tone Dečman, brata Gerzinič in drugi), ki so se morali skrivati, sicer bi jih zaradi nedovoljene športne dejavnosti vrgli iz šol.

Načelen in dosleden odstop kapetana Nemca

“Ugotovil sem, da tako ne morem delati, zato sem potegnil edino možno potezo – odstopil sem, saj je jugoslovanska table tennis zveza delala po svoje in s polno nedoslednosti,” se spominja prelomnice v svojem življenju Janez Nemec. Ko je pregledal svoje devetletno namiznoteniško življenje, je ugotovil, da pravila napadalcem niso naklonjena (visoka, 17-centimetrska mrežica), s tira pa ga je vrgla novica, vredna za Guinessovo knjigo rekordov, da sta Poljak Erlich in Romun Peneth na svetovnem prvenstvu za eno točko potrebovala kar dve uri in 12 minut, žogica pa je več kot 9000-krat skočila sem ter tja, dokler je ni znervirani Romun poslal v mrežico. “To ni več igra zame,” se je odločil Janez Nemec in se odločil za prestop k “starejšemu bratu” in kmalu postal prvi tenisač Pomurja. Posvetil se je tudi igri na 64 črnobelih poljih (igral je v prvi zvezni šahovski ligi), potem pa se je zapisal še bridgeu (med drugim je zmagal tudi na mednarodnem turnirju v Caracasu).

Prva medalja za Slovenijo leta 1939

Zapostavljanje slovenskih igralcev v državni reprezentanci se je nadaljevalo, tako je leta 1935 ostal doma Oto Weissbacher, “reprezentanca” pa je bila v resnici le ekipa savske banovine. Leta 1936 si Beograd ni mogel več privoščiti diskriminacije, tako da sta v Prago odpotovala poleg Weissbacherja še obetajoča 19-letni Maks Marinko (državni prvak) in komaj 16-letni Milan Lazar in si z Litvo razdelili deveto mesto. Poslej do druge svetovne vojne ni bilo več SP brez slovenskega predstavnika. Maks Marinko pa se je marca leta 1939 na svetovnem prvenstvu v Kairu vpisal v slovensko namiznoteniško zgodovino kot prvi Slovenec z medaljo (srebrno) v ekipnem delu (presrečen je bil tudi maturant debitant Žarko Dolinar – “veliko sem se naučil med bivanjem in šolanjem v Sloveniji, to mi je koristilo celo življenje,” rad pove Dolinar, ki se ima za nekakšnega pol-Slovenca – z bronom med posamezniki, skupaj z Vano in za Bergmanom ter Erlichom).

Ljubljana zaostala za Mursko Soboto

Vsestranski inženir Stanko Bloudek je kot prvi iz Prage pripeljal namiznoteniško mizo leta 1928, lastnik kavarne Evropa pa je dovolil, da so novost postavili na kavarniško teraso (da bi se znebili nekajletne sramote v Ljubljani, so v zapuščene in zanemarjene prostore v samem središču mesta, ki so med drugim v dvajsetih letih gostili tudi vrhunske šahiste na čelu z dr. Milanom Vidmarjem, spet postavili mizo za namizni tenis in s tem oživili lokal na edinstveni lokaciji). Igralci biljarda, nogometaši, v glavnem študenti, so se takoj navdušili za novo igro.

Naslednje leto so imeli Ljubljančani že dvoboj z zagrebškim Maccabijem, leta 1930 pa je nastal klub Ilirija, v katerem sta bila tudi Jan Lokošek ( povojni predsednik slovenske namiznoteniške organizacije) in Boris Kraigher (napredni dijak je moral nastopati pod psevdonimom Podjebratski), najboljši igralci pa Ernest Nagy, Pavla in Tone Dečman in Neda Gerzinič. Kasneje so nastali še klubi Jadran, LŠK, Preporod, Hermes, v katerem je začel kariero Maks Marinko.

Lojze Jeram in Lojze Štrumbl z Jesenic.

Lojze Jeram in Lojze Štrumbl z Jesenic.

Kmalu se je namizni tenis naselil tudi v druge kraje, od Maribora prek Celja do Kranja in Jesenic, kjer sta bila zlasti navdušena brata Štrumbl. Večje število klubov je zahtevalo tudi boljšo organiziranost, tako je konec leta 1929 nastal Medklubski namiznoteniški odbor, ki ga je vodil Fedor Bleiweiss, 31. marca leta 1930 pa Ljubljanska table tennis podzveza, ki ji je predsedoval dr. Anton Bajc, znani slovenski slavist in akademik. Delovala je sedem let, potem pa je zaradi sporov z Jugoslovansko namiznoteniško zvezo in iz protesta proti zapostavljanju slovenskega namiznega tenisa nehala delovati.

K popularizaciji namiznega tenisa v Jugoslaviji je prispeval zlasti ekshibicijski nastop svetovnih prvakov na čelu z Viktorjem Barno, ki so svoje izredno znanje prikazali v Čakovcu, Zagrebu, Murski Soboti in Ljubljani, visoki porazi (sem ter tja so dobili kakšen niz) domačih igralcev pa niso vplivali na njihovo zagnanost, ampak so jih še vzpodbudili k trdemu delu za zelenimi mizami. Podobno je bilo tudi leta 1932, ko je v Ljubljani Praga premagala gostitelje s 6:0. Do leta 1941 so slovenske igralke in igralci na državnih prvenstvih osvajali naslove in visoka mesta, tako med ekipami kot med posamezniki.

Življenja so dali za svobodo
Po padlem Knificu so poimenovali turnir na Jesenicah.

Po padlem Knificu so poimenovali turnir na Jesenicah.

Vojna vihra je tudi v Jugoslaviji prekinila športno življenje, nič več ni bilo slišati tako značilnega zvoka ping-pong, ki je do leta 1941 odzvanjal po vsej Sloveniji. V boj proti okupatorju, ki je hotel slovenski narod zbrisati z obličja Zemlje, so se vključili mnogi športniki, tudi namiznoteniški igralci. Vsi niso doživeli zmagoslavja in svobode, najbolj tragična je usoda državne prvakinje Nade Gerzinič, ki so jo belogardisti zverinsko ubili pri Turjaku 7. maja leta 1945.

Med padlimi so bili (po podatkih iz zbornika 60 let namiznega tenisa v Jugoslaviji) tudi Ljubljančani Ernest Belak in Marjan Belak, Janez Dernovšek, Imre Heimar, Inko Pevalek, Štefan Strojnik, Jože Zornada (narodni heroj), Rado Žerjal (narodni heroj), Ribe Ravnikar, Jeseničani Drago Knific, Tone Štrumbl, Ivan Rofret, Zvone Jeram, Polde Pajer, Marko Grčar, Janez Knez, Sobočana Štefan Cvetko, Evgen Kardoš, Kočevar Mirjan Horvat. V spomin na padlega partizanskega pesnika Karla Destovnika-Kajuha (19. december 1922 – 22. februar 1944) je v Ljubljani že desetletja Kajuhov memorial, na Jesenicah so imeli Knifičev memorial, ki ga je zamenjal turnir v spomin na prerano umrlo igralko Judito Pavlič.

Slovenci na svetovnih prvenstvih

Po drugi svetovni vojni razmere slovenskemu namiznemu tenisu niso bile tako naklonjene kot v drugih delih države. Pomanjkanje dvoran (Enotnost je morala, recimo, prvo zvezno namiznoteniško ligo igrati v sedanjem baru hotela Slon, ki takrat zaradi družbenopolitične neprimernosti ni smel biti nočni lokal) in rekvizitov (mladi igralci Enotnosti smo morali, recimo, na začetku petdesetih let pred vsakim treningom na dom k predsedniku Vladimirju Ureku, kjer smo dobili eno žogico, s seboj pa smo zmeraj imeli aceton in ostanke žogic, da smo novo žogico, ko je počila, umetelno zakrpali; kasneje smo pri NTK Železničar dobili zastonj železniške vozovnice, da smo se lahko vozili na trening v Kranj, kjer so nam gorenjski kolegi v gimnazijski telovadnici odstopili eno od miz: oboje dovolj zgovorno priča o skromnih razmerah, v nasprotju zlasti z Vojvodino, pa tudi Hrvaško, kjer gmotnih težav in pomanjkanja rekvizitov ni bilo). Tako je po letu 1939 in Maksu Marinku (kolajne v ekipi Jugoslavije in Češkoslovaške, kot Jugoslovan je bil zaprt v Pragi med Informbirojem, potem se mu je uspelo prebiti v Kanado, umrl leta 1975) šele leta 1957 kot prva Slovenka oblekla dres z državnim grbom Ljubljančanka Majda Trampuž(med posameznicami je izgubila s kasnejšo tretjo na svetu Mario Zeller). Dve leti kasneje (Dortmund 1959) je pri članih nastopil tudi Kranjčan Janez Teran (izgubil je z evropskim prvakom Zoltanom Berczikom 0:3), ki si je priboril stalno mesto v jugoslovanski ekipi, bil eno leto celo državni kapetan, dokler se ni posvetil študiju in je zdaj uveljavljen veterinar na Gorenjskem.

Nepozabni drobci iz aren in ob njih
Vesna Ojsteršek

Vesna Ojsteršek

V 34 letih in ob poročanju s 15 svetovnih in 11 evropskih prvenstev je ostalo na stotine drobcev, povezanih s slovenskim in jugoslovanskim namiznim tenisom v mednarodnih arenah in z življenjem ob športu, ki naj bi se po pravilu vsaki dve leti selilo iz Evrope v Azijo in nazaj. Nekaj je že bilo omenjenih, nekateri se bralcem ne bodo zdeli pomembni, toda v svojem času so zmerom pomenili novost, četudi obrobno. Recimo, po bogato (pre)obloženih mizah na SPENT 1965 v Ljubljani (enako marsikdaj preobilno gostoljubje je bilo tudi na STENS 1973 v Sarajevu ali osem let kasneje na SP v Novem Sadu, nekaj podobnega obljubljajo tudi gostitelji SP 1999 v Beogradu) je bil kar nekakšen šok za udeležence hladna, toda korektna organizacija SP v Stockholmu, kjer so na zaključnem banketu v marmorni dvorani magistrata tri natakarice poskrbele za tisoč gostov v pol ure (na dolgih mizah je bila že pripravljena hladna riba s solato na plastičnih krožnikih in steklenička brezalkoholne pijače, ostanke so natakarice zmetale v plastične vreče in s tem je bila uradna slavnostna večerja končana).

Dvojica Edo Vecko - Ištvan Korpa je osvojila največ lovorik za Slovenijo.

Dvojica Edo Vecko – Ištvan Korpa je osvojila največ lovorik za Slovenijo.

Ali zaplet, tako značilen za slovenske razmere, po Kalkuti leta 1975, ki je proslavila Mariborčana Mirana Savnika (evropskega mladinskega prvaka leta 1972), saj je presenetljivo premagal vseazijskega prvaka Li Zhen Zhiha s 3:2. Pri intervjujih za indijske medije je mladi Mariborčan, ki je postal osebnost dneva, potreboval pomoč poročevalca Dela. Iz tega so v Mariboru naredili cel cirkus, češ da je bila pomoč samo pretveza za “kapranje” Savnika v ljubljansko Olimpijo (pisec teh vrstic je bil v več kot 50-letnem športnem delovanju med drugim član PK Ilirija, sabljaškega kluba, NTK Enotnost, Odred, Miličnik, AŠK, Ljubljanskega šahovskega kluba, NTZS, DNS, DŠNS, AIPS, ITTF, nikoli pa NTK Olimpija). Kasneje je Savnika seveda vodila naravna študijska pot, kot vse vrhunske športnike iz Maribora, na čelu z Ivom Daneuom in Marjanom Kandusom, v Ljubljano. Ali nenavadno prizorišče leta 1977 v Birminghamu, kjer so v isti sejemski hali (do nje je bilo z vlakom devet minut) igrali namizni tenis, jedli v improvizirani restavraciji, prodajali vse, od namiznoteniške opreme do večernih oblek. Ali nepozabna nočna vožnja z motorno rikšo čez pol New Delhija, ki se je dobro spomni tudi Vili Ojsteršek, v strahu, da bi zamudili odhod na letališče, pa se je izkazalo, da je jumbo jet že iz Evrope v indijsko metropolo priletel kar s štiriurno zamudo. Pa srečanja po tekočem traku s Slovenci na Švedskem, kjer so bili namiznoteniški igralci že kar doma zaradi evropskih, svetovnih in skandinavskih prvenstev. Pa odprtje Skenderije v Sarajevu leta 1973 (enajst let kasneje tudi tiskovno središče na zimskih olimpijskih igrah) in ponesrečen poskus poljskega psihologa Rotkiewicza (Rotkvica smo mu rekli) z jugoslovanskimi reprezentanti, ki jih je pri avtogenem treningu zaprl v temno sobo, jim predvajal Beethovna in jih prepričeval, da so najboljši na svetu (to so postali Švedi, Jugoslovani so ostali brez medalje).

Pa japonska Chiba (1991) z debitantoma Robertom Smrekarjem in Polono Frelih, kasneje nosilcema kakovosti samostojnega slovenskega namiznega tenisa. V nedogled bi lahko našteval drobce zunaj namiznoteniških aren po Evropi in Aziji (v Ameriko so segli le namiznoteniški veterani, Avstralija in Afrika pa še zlepa ne bosta sposobni organizirati namiznoteniškega velešpektakla, razen če bi svetovna prvenstva začeli ločevati na ekipna in posamična, proti temu pa so nerazvite namiznoteniške države, ki živijo dve leti za vsako SP).

Z evropskih prvenstev tudi zlato in srebro

Bolj žlahtno obdobje kot na svetovnih prvenstvih je slovenski namizni tenis doživljal v evropski areni. Začelo se je z vrhuncem, kasneje nedoseženim, leta 1962 v Berlinu, kjer so Janez Teran, Edo Vecko in Ištvan Korpa osvojili zlato v jugoslovanski ekipi, Teran je skupaj v z Vojislavom Markovićem dodal še zlato v dvojicah po finalni zmagi proti Vecku in Korpi. Dve leti kasneje sta se Edo Vecko in Ištvan Korpa iz Malmöja (leto pred Spentom 1965, s katerim se je proslavila Ljubljana in hkrati odprla vrata za velike namiznoteniške prireditve v Jugoslaviji) vrnila z bronom (ekipno). Drugi vrhunec, doslej nepresežen, je bil v Lyonu leta 1968, ko je Edo Vecko z Antunom StipančiĂŠem osvojil naslov evropskega prvaka (ob ekipnem bronu). Moskva 1970 je pomenila evropski vrhunec Ištvana Korpe, saj je klonil šele v finalu posameznikov (proti Švedu Hansu Alserju), Jugoslavija pa je bila srebrna, enako kot leta 1972 v Rotterdamu (s Korpo). Med nosilce evropskih kolajn se je leta 1974 na domačem terenu (Novi Sad) z ekipnim bronom uvrstil tudi Miran Savnik.

Začela je Eva Jeler, končala Vesna Ojsteršek
Polona Frelih

Polona Frelih

Ko se je igralcem na evropski sceni ustavilo, so nastopile dekleta. Prvo medaljo sploh za slovenski ženski namizni tenis je leta 1976 (Praga) dosegla Eva Jeler, ki je bila z jugoslovansko ekipo tretja. Potem je bilo treba čakati osem let, da je Vesna Ojsteršek še požlahtnila dosežek Jelerjeve (srebro jugoslovanske ekipe v Moskvi 1984) ter temu dodala še bron (ekipno) leta 1988 v Parizu.

Ker je bil slovenski namizni tenis dolga desetletja pomemben sestavni del jugoslovanskega namiznega tenisa, ni odveč omeniti tudi igralke in igralce, ki so od leta 1928 do 1991 osvajali naslove državnih prvakov. Predvojni prvaki: Janez Nemec, Oto Weissbacher, Maks Marinko (dvakrat, tudi zadnji predvojni prvak v sezoni 1939/1940), ženske: Pavla Dečman (dvakrat), Neda Gerzinič, Ljuba Tavčar, dvojice: Janez in Ludvik Nemec, L. Gerzinič – Oto Weissbacher, M. Lazar – P. Žiža, O. Weissbacher – L. Hexner, M. Marinko – T. Harangozo, ženske dvojice: L. Tavčar – P. Dečman, mešane dvojice: J. Nemec – E. Jonaš, I. Gerzinič – N. Gerzinič, J. Nemec – M. Cimperman, O. Weissbacher – N. Gerzinič (dvakrat), O. Weissbacher – P. Dečman.

Prvaki med letoma 1946 – 1991; Ištvan Korpa (šestkrat), ženske: Cirila Pirc (petkrat), Vesna Ojsteršek, moške dvojice: I. Korpa – E. Vecko (osemkrat), J. Urh – Š. Kovač, ženske dvojice: M. Plut – Dan. NikoliĂŠ, M. Plut – L. Knap, C. Pirc – T. Zrimec (trikrat), S. Verstovšek – Z. Martinec, E. Jeler – E. Korpa, E. Jeler – E. Palatinuš, mešane dvojice: J. Teran – M. Plut, E. Vecko – C. Pirc (trikrat), I. Korpa – T. Ječmenica.

Naslove ekipnih državnih prvakov so osvojili: med letoma 1930 in 1940 -Ilirija Ljubljana (dvakrat), Hermes Ljubljana, med letoma 1946 in 1991 – Olimpija Ljubljana (osemkrat), Triglav Kranj pri moških, NTK Kemičar Hrastnik pri ženskah.

Po razpadu SFRJ je Evropska namiznoteniška zveza ETTU še nepriznani Sloveniji omogočila, da je prvič nastopila samostojno na evropskem prvenstvu. Evgen Bergant iz uredništva Dela je takole doživljal prvi nastop igralk in igralcev s slovenskim grbom.

Nepozabna premiera v Stuttgartu
Martina Safran

Martina Safran

Tedaj, v letu mednarodnega prizadevanja naše osamosvojitve, smo imeli tudi nekaj sreče. Tako rekoč vse mednarodne zveze posameznih športov (ena izmed izjem je bila Mednarodna hokejska zveza) so za nas nujne in ugodne sklepe sprejemale v takšnih časovnih okvirih, da naša prisotnost na tekmovalnem odru ni bila skoraj nikjer prizadeta.

ETTU, Evropska namiznoteniška zveza, pri tem ni bila izjema. Že spomladi 1992 je tako lahko Slovenija prvič tekmovala na evropskem prvenstvu in poslala v boje samostojno reprezentanco. In da je bil vtis na premieri še posebno odmeven, je naše zastopstvo tudi doseglo kar dostojen tekmovalni rezultat. Naši reprezentanci – tako ženska (proti Luksemburgu s 3:0) kot moška (proti Finski s 4:3) nista le dosegli zmagi v svojih prvih nastopih, marveč sta prvenstvo tudi končali s pozitivno bilanco: fantje so v osmih srečanjih zmagali šestkrat in v končnem seštevku zasedli 18. mesto, dekleta pa so bila še uspešnejša – sedem zmag v osmih dvobojih in 15. mesto.

Že iz povedanega je seveda mogoče izluščiti, da se Slovenija na 18. EP v Stuttgartu ni merila z najboljšimi. Kot “novinci” smo morali (enako kot Hrvati) v II. kakovostno skupino in 13. mesto je bilo sploh največ, kar bi bilo tudi teoretično dosegljivo. Jugoslavija pa je ohranila svoje položaje v elitni skupini.

Ta selitev na niže je bila za slovenske namiznoteniške delavce seveda tudi nekaj nenavadnega. Vajeni stika le z vrhunskimi ekipami (v jugoslovanski reprezentanci so ne tako redko uspešno nastopali tudi igralci in igralke iz Slovenije) se je bilo treba privajati novim razmeram, hitro pa je prodrlo spoznanje, da je namizni tenis v srednjem evropskem razredu na dokaj visoki kvalitetni ravni in lahko ustrezen izziv za naše. Po prvenstvu je bila ocena našega vodstva (reprezentanci je načeloval dr. Janez Reflak kot predsednik Namiznoteniške zveze Slovenije, žensko ekipo je vodil Janez Stare, moško pa Bojan Rak), da se je premierni nastop vsekakor posrečil. Najboljših v Evropi gotovo še ne dosegamo, smo pa med najboljšimi v srednjem razredu, kar je gotovo dovolj velika spodbuda za nadaljnje delo, če upoštevamo, da je v Stuttgartu tekmovalo 35 ženskih in kar 39 moških reprezentanc.

Preboj v prvo jakostno skupino

Tako je minil debi v Stuttgartu, kot ga je videl Evgen Bergant. Vrhunec je samostojni slovenski namizni tenis dosegel leta 1994 na evropskem prvenstvu v Birminghamu. Dravni kapetan Borut Veren je izkušeno vodil peterko Robert Smrekar, Gregor Komac, Saša Ignjatovič, Štefan Kovač in Gregor Škafar, kombinacijo izkušenj in mladosti. Z izredno bojevitostjo in s kančkom sreče, ki je zmeraj naklonjena hrabrim, se je slovenska reprezentanca prebila v prvo evropsko jakostno kategorijo, kar je le malokdo pričakoval. Med evropsko elito je slovenska ekipa plesala samo eno prvenstvo, saj so bile e v Bratislavi 1996 najboljše drave stare celine premočne. To je bilo pričakovati, ker zaradi teavnih gmotnih razmer, v katerih je ivotaril slovenski kakovostni namizni tenis, ponovnega ugodnega presenečenja ni bilo mogoče pričakovati. Z minimalnim proračunom, ki je onemogočal celo skupne priprave na vrhunce sezone, z igralci, raztresenimi po Sloveniji in tujini, se ni bilo mogoče enakovredno boriti z reprezentanti, katerih misli so lahko usmerjene le na velika tekmovanja, ne da bi jih obremenjevale druge skrbi. Tako je trenutno slovenski namizni tenis v zlati sredini evropskih drav, nov rod igralk in igralcev, od katerih največ obetajo Petra Dermastija, Martina Safran (obe sta osvojili naslov evropske prvakinje pri kadetinjah) in Bojan Tokič, pa bodo morda v bolj urejenih razmerah dobili prilonost, da se spet povzpnejo na visoka mesta, ki so jih pred leti slovenski igralci in igralke dosegali, preden je Slovenija postala samostojna.

Dušan Novak (1931-1997)
Dušan Novak

Dušan Novak

Med osebnostmi, ki so zaznamovale slovenski namizni tenis, je na častnem mestu tudi Dušan Novak, dolgoletni sekretar NTZS. “Dušan Novak je poosebljenje namiznega tenisa v Sloveniji”, je bilo zapisano v obrazložitvi Bloudkove nagrade za življenjsko delo, najvišjega priznanja v slovenskem športu, ki jo je leta 1984 prejel Dušan Novak.

Življenje Dušanu Novaku ni bilo naklonjeno, saj je v zgodnji mladosti ostal brez staršev, tako da se mu ni izpolnila velika želja, da bi študiral. S športom se je začel ukvarjati zgodaj, najprej z nogometom, potem pa z namiznim tenisom v Krimu, Odredu in Amaterju. Prvo zaposlitev je dobil leta 1962 v namiznoteniškem odboru za Ljubljano, potem pa je v NTZS delal do upokojitve.

Prvi preskus organizacijskih sposobnosti je Dušan Novak uspešno prestal na Spentu 1965, potem je bil pobudnik velikih prireditev v Sloveniji, kot so bili Minispenta 1975 in 1984, Stiga Evropa Top 12 v Ljubljani 1988, evropskega mladinskega prvenstva 1962 na Bledu in 1993 v Ljubljani in mednarodnih mladinskih turnirjev v Ljubljani in Kranju. Neprecenljiv prispevek Dušana Novaka v slovenskem namiznem tenisu je pomoč manjšim klubom, ki so se s tem lahko razvili, in mladim igralcem. Te je nesebično podpiral, ne glede na to, kateremu klubu pripadajo.

Naslednji področji, kjer je Dušan Novak oral ledino, sta bili organizacija šolskih namiznoteniških tekmovanj in pa populariziranje namiznega tenisa v Sloveniji, saj je prvi dosegel, da je bila športna javnost hitro in izčrpno obveščena o dogajanjih za zelenimi mizami, tako doma kot v tujini. Ustvaril si je bogat arhiv, brez katerega ne bi bile mogoče publikacije, kot sta bili “50 let namiznega tenisa v Jugoslaviji” in “60 let namiznega tenisa v Jugoslaviji” (1988) ter almanah, ki ga ima cenjeni bralec v rokah.

Delo Dušana Novaka je zgled vsem poklicnim in amaterskim delavcem, ne samo v namiznem tenisu, ampak v športu sploh, saj zanj to ni bila služba, ampak življenjska opredelitev, ki ji je podredil vse.

Uspehi naših na MEP

– 1992, Topolcany (SVK): Polona ČehovinMojca Guzelj in Metka Gorkič – 2. mesto ekipno mladinke
– 1993, Ljubljana (SLO): Petra Dermastja in Janez Petrovičič, 2. mesto kadeti mešane dvojice; Polona Čehovin, 3. mesto mladinke posamezno
– 1994, Pariz (FRA): Petra Dermastja – 1. mesto kadetinje posamezno
– 1996, Frydek-Mistek (ČEŠ): Martina Safran – 1. mesto kadetinje posamezno in 3. mesto kadetinje dvojice, Petra Dermastja – 3. mesto mladinke posamezno
– 1997, Topolcany (SVK): Špela Lukner, 3. mesto kadetinje posamezno
– 2000, Bratislava (SVK): Jana Tomazini in Petra Škabar, 3. mesto kadetinje posamezno
– 2003, Novi Sad (SRB): Špela Burgar, 3. mesto mladinke posamezno
– 2006, Sarajevo (BiH): Jan Žibrat in Matic Slodej – 2. mesto dvojice kadeti
– 2010, Istanbul (TUR): Jan Žibrat – 3. mesto mladinci posamezno in dvojice
– 2013, Ostrava (ČEŠ): Darko Jorgić, Erik PaulinTilen Cvetko in Aljaž Šmaljcelj – 2. mesto ekipno kadeti, Darko Jorgić – 2. mesto kadeti dvojic in 3. mesto kadeti mešane dvojice

Preskoči na orodno vrstico