Konec minulega tedna so na Brdu pri Kranju podelili Bloudkove nagrade in plakete za leto 2017, ki je najvišje državno priznanje na področju športa. Med dobitniki Bloudkove plakete je bil za svoje več kot 50-letno aktivno in uspešno sodelovanje v različnih odborih in komisijah tudi Matija Krnc. V svoji bogati namiznoteniški karieri, ki jo je začel leta 1956 v takratnem Krimu, je bil še posebej aktiven v tehnični in sodniški komisiji, izkazal pa se je tudi pri organizaciji tekmovanj v Sloveniji in v drugih državah, članicah ETTU (Evropske namiznoteniške unije). Lani septembra mu je ETTU podelil najvišje priznanje, Badge of Honour.

Pred štirimi leti je bil Matija Krnc prejemnik Rožančeve nagrade, zdaj je v njegovih rokah več kot zasluženo še Bloudkova plaketa. Če k temu dodamo še priznanje s strani ETTU, je vse to samo dokaz, da je bilo njegovo dozdajšnje delo opazno in cenjeno. Kako tudi ne, saj je v več kot petdesetih letih Slovenijo predstavljal na olimpijskih igrah, svetovnih in evropskih prvenstvih, univerzijadah in številnih drugih mednarodnih tekmovanjih doma in po svetu. Prav tako je bil med pobudniki integracije invalidskega športa v tekmovalne programe, tako da je namizni tenis ena redkih panog, ki ima pravila združena, bil pa je tudi pobudnik integracije študentskega športa s tekmovalnim športom v ETTU, na osnovi katerega je bil podpisan tudi protokol o sodelovanju.

»Vse moje delo v športu je bilo vedno prostovoljno. Z igranjem sem začel v Krimu, nato smo se takoj vključili v Odred, ki se je leta 1962 preimenoval v Olimpijo in od takrat do danes sem ves čas njen član. V času vojaškega roka sem eno leto igral še za Novo mesto in se z njim uvrstil v takratno prvo slovensko ligo. Sicer pa v času, ko sem bil sam še igralec, ni bilo profesionalizma, vendar so nekateri, kot je bil recimo Edvard Vecko, že odšli na tuje, sam pa sem se raje posvetil študiju. Nikoli si nisem želel v športu delovati profesionalno, zame je bil vedno kot nekakšno dopolnilo, hobi, res pa je, da sem imel Dušana Novaka, ki mi je bil kot drugi oče. Kot desetletni otrok sem ostal brez očeta, ki je umrl v prometni nesreči, Dušan Novak pa je skrbel zame kot oče, zato sem ga tudi imel vedno tako rad,« je o svojih namiznoteniških začetkih na kratko spregovoril Krnc, ki je še kot gimnazijec leta 1962 sodeloval v organizaciji evropskega prvenstva na Bledu.

»Ker takrat niso imeli nikogar, ki bi zapisoval rezultate, me je Novak vključil v ekipo in to je bilo moje prvo sodelovanje na kakšnem mednarodnem tekmovanju. Od takrat naprej sem sodeloval na vseh mednarodnih tekmovanjih, ki so bila organizirana v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji.«

Matija Krnc je bil tudi med tistimi, ki so leta 1965 »zakuhali« svetovno namiznoteniško prvenstvo v Ljubljani, t. i. SPENT.

»Po evropskem prvenstvu na Bledu smo leto dni pozneje na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani organizirali mednarodno prvenstvu Jugoslavije, ki je bilo nekakšen uvod v SPENT. Na njem sem že bil član tehnične ekipe, tri mesece pa sem hodil na seminarje za sodnike. Na SPENT-u sicer potem nisem sodil, ker so me bolj potrebovali v tehnični ekipi.«

Takrat se je začela tudi njegova mednarodna pot. Že pred SPENT-om je opravil mednarodni izpit za sodnike, ker pa Svetovna namiznoteniška zveza (ITTF) v tistih časih tudi še ni bila urejena, se je vključil v skupino, ki je pripravljala vsa novejša pravila in predpise za mednarodna tekmovanja. Danes ima opravljene vse možne sodniške izpite.

»V Sloveniji v tistih časih še nismo imeli skorajda nobenih prevodov mednarodnih pravil, sem se lotil tudi tega, hkrati pa sem se povezal s Fakulteto za šport in dr. Miranom Kondričem, predstojnikom katedre za športe z loparjem. Tako sem na fakulteti predaval predpise in pravila za namizni tenis, skupaj pa sva izdala tudi učbenik na Fakulteti za šport, kjer je vse to tudi zajeto še danes.«

V vseh teh letih je Matija Krnc spremljal vse najboljše slovenske namiznoteniške igralce in igralke. Praktično je bil udeležen pri vseh največjih uspehih slovenskega namiznega tenisa, ob vseh junakih pa je najbolj izpostavil Edvarda Vecka, ki je bil pred leti skupaj z Ištvanom Korpo umeščen v Hram športnih junakov.

»Korpa je bil sicer naturalizirani Slovenec, ki se je poročil s Cirilo Pirc, ki je tudi zaznamovala takratno obdobje. Vsekakor velja omeniti še Evo Jeler, ki je bila nekoliko mlajša od naše generacije. Po igralski karieri je v Heidelbergu vodila namiznoteniški center, kamor so hodili praktično vsi najboljši evropski igralci in igralke, zato je tudi dobila Badge of Honour, vendar kot nemška državljanka.«

Po nekajletni krizi, ko slovenski namizni tenis v članski konkurenci, z izjemo Bojana Tokića, ni dosegal večjih mednarodnih uspehov, je v polnem sijaju zablestel na zadnjem evropskem prvenstvu v Luksemburgu. Z Darkom Jorgićem, Denijem Kožulom, Janom Žibratom in seveda Bojanom Tokićem imamo spet generacijo, ki bo lahko še dolga leta v vrhu evropskega namiznega tenisa.

»Mislim, da ima največ zaslug za to kolajno Bojan Tokić, ki je bil lokomotiva te reprezentance. Bojan je po prihodu v Olimpijo hitro spoznal, da se bo moral podati v tujino, če bo želel napredovati. S svojim načinom dela in uspehi je za sabo potegnil generacijo, ki bi spet lahko bila še dolgo v evropskem vrhu, saj so vsi, z izjemo Bojana seveda, še zelo mladi. Pred njimi je praktično še vsa kariera in že na začetku svoje članske poti so prišli do ekipne kolajne. Če ne bo kakšnih resnih poškodb, se za prihodnje obdobje ni bati, ampak nekaj podobnega velja tudi za dekleta. Tokić je potegnil za sabo namiznoteniški vlak iz nekakšnega mrtvila, ki je vladalo kar nekaj let. Res pa je, da je k napredku veliko pripomogel namiznoteniški center na Otočcu, ki je valilnica zadnjih uspehov. Normalno je, če ti igraš v svojem klubu ves čas z istimi igralci, ni napredka.«

Navkljub zadnjim uspehom slovenske moške reprezentance, namizni tenis vendarle ni tako medijsko izpostavljen, kot bi lahko in moral biti. Ampak to ne velja le za namizni tenis.

»Dokler bodo na tekme namiznoteniške lige ali na turnirje prihajali le starši, tudi za medije namizni tenis ne bo zanimiv. Če ni rednega spremljanja, ga iz medijske anonimnosti lahko potegnejo le zgodbe, kot je recimo Tokić, zdaj Jorgić …. To pomeni, da se moramo ‘obesiti’ na zgodbe, ne pa toliko na popularnosti športne panoge, kajti dokler bo tako malo število gledalcev na tekmah, se bo težko kaj premaknilo. Je pa tako, ko so dobri rezultati, je tudi zanimanje medijev večje, ko jih ni, tega ni.«

Tisti, ki dobro poznajo Matijo Krnca vedo, da njegovo delo ni vezano samo na namizni tenis. V Sloveniji je znan tudi kot legenda organizacije poslovnih dogodkov v Sloveniji. S svojim delom je dal pečat vrsti dogodkov, ki so presegli okvirje in postavljali nove standarde organizacije dogodkov:  Managerskega koncerta, Majskega plesa Združenja Manager, dogodkov GV z najboljšimi, velesejmov, dolga leta je vodil Gazele…

»Že od gimnazije naprej sem se ukvarjal tudi z novinarstvom. Veliko prispevkov, ki jih je napisal Dušan Novak, so bili moji. Tako sva imela dogovor, da so bili članki o namiznem tenisu s podpisom D. N. njegovi, tisti s podpisom N. D, pa moji. Tako da sem praktično vse življenje pisal. Tako so me na Gospodarskem vestniku prosili, ali bi prišel k njim delati dogodke. Odločil sem se, da po 25 letih zapustim gradbeništvo, saj sem v novem delu videl priložnost za uresničitev številnih idej. Tako smo imeli na leto tudi po sto dogodkov in tri četrtine so bile to moje ideje. Veliko sem sodeloval z Bojanom Dobravcem, ki je bil oblikovalec, sva vse te ideje lansirala. V veliko zadovoljstvo so mi Gazele, ki so do lani doživele 119 dogodkov in 318 zgodb, na prireditvah pa je bilo več kot 30 tisoč ljudi. Tudi ko sem šel v pokoj, sem do lani še vedno pomagal. Sicer me tudi letos vabijo, da bi se jim pridružil, vendar imamo toliko tekmovanj, da še nisem dokončno potrdil svojega sodelovanja,« je ob koncu pogovora dejal Matija Krnc, ki bo letos aktivno sodeloval pri organizaciji svetovnega prvenstva v namiznem tenisu za invalide v Celju, aktiven pa je tudi v študentskem športu. Zato ni čudno, da je še vedno mladosten in poln energije.

»Vseeno pa mi največ energije dajejo tekmovanja invalidov. Šport invalidov je nekaj posebnega. Ko vidite, da nekdo brez noge ali roke igra namizni tenis, pozabite na vse tegobe tega sveta,« je še dejal Bloudkov nagrajenec za leto 2017.